23.06.2010

Pred nami je nova tekma velikega pomena, nova priložnost za dokazovanje in nov silovit boj. Vse moči bomo vložili v tekmo z Anglijo. Motivacija in borbenost bosta na najvišji možni ravni. V tem trenutku si bolj kot česar koli drugega želimo uvrstitev v osmino finala in vse bomo naredili, da nam uspe.

V zadnjih dnevih je precej govora o Angležih, ki imajo določene težave, kajti na prvih dveh tekmah niso dosegli želenega. Čeprav so angleški mediji zelo kritični do reprezentance, ne pričakujem, da bo to pustilo posledice na njihovi igri. Angleški reprezentanti so tega vajeni, zato jih pritisk ne bo zmedel. Vendar mi o njihovih problemih ne razmišljamo in niti ne smemo razmišljati, ampak le o svoji igri, kar je naš recept že dolgo časa. Zoperstaviti se jim bomo skušali kot vsaki drugi reprezentanci. Strnjeno v obrambi in s pomočjo komunikacije – kolikor je to možno – s pravilnim prevzemanjem tekmečevih igralcev. V napadu je treba tekmecu žogo vzeti čim višje na njegovi polovici in s čim hitrejšim dotokom žoge, s čim manj podajami priti pred gol. Tu ni kaj filozofirati. Takšna igra nam je prinesla uspeh do sedaj in verjamemo, da nam ga bo tudi sedaj.

Po tekmi z ZDA in pred dvobojem z Anglijo nam je prav prišlo tudi nekaj sprostitve. Tako smo si dodatno napolnili baterije. Proti Ameriki smo potrošili veliko energije. Dali smo vse od sebe in bili po tekmi utrujeni, zato smo dan za tem imeli regeneracijski trening. Sledilo je druženje z družinami in prijatelji, kar je bilo dobrodošlo, saj si vseskozi prizadevamo za dobro vzdušje, za pozitivno atmosfero. Po tako težki tekmi je dobro, da damo možgane malo na pašo. V družbi prijateljev in družin je bilo zelo prijetno. Sprostili smo se in odpočili. Dan za tem smo se odpravili na izlet. Znano je, da je v ekipi dobro vzdušje, ki ga želimo obdržati. K temu pripomorejo tudi takšni izleti, kot je bil ta v Soweto. Ko smo se vozili z avtobusom, smo na enem od peščenih igrišč videli otroke, ki so igrali nogomet. Pritegnili smo njihovo pozornost, ker so zagledali napis Slovenija na naših majicah. »Slovenija, Slovenija,« so ponavljali ves čas. Z otroško iskrivostjo so se smejali in nam mahali. Bili so zelo prisrčni. To nam ni dalo miru, saj smo na vsak način želeli z avtobusa, da bi se lahko malo družili z njimi, kar bi nam veliko pomenilo. Pohvaliti moram varnostno službo, ki nam je dovolila stopiti z avtobusa, saj so oni odgovorni za našo varnost. Nekako smo se uspeli dogovoriti, da lahko odidemo na igrišče. Z otroki smo se rokovali, spregovorili nekaj besed in si podajali žogo. Zvedavo so gledali moje tetovaže in spraševali, kaj je to. Kljub vsem težavam, ki jih imajo, so izžarevali pozitivno energijo. Bili so nasmejani, veseli, iskreni, da se človeku lahko kar milo stori. Tudi za nas je bila to lepa izkušnja. To je najmanjša malenkost, ki jo z veseljem naredimo, če lahko tako otrokom polepšamo dan. Veseli smo, da nam je to uspelo doseči. Preveč časa nismo imeli na razpolago. Odšli smo naprej po naši poti in si ogledali še rojstno hišo Nelsona Mandele, ki je sedaj muzej. Tako smo pobližje spoznali to veliko južnoafriško in svetovno osebnost ter tudi delček življenja v pristnem, neolepšanem Johannesburgu brez visokih ograj in varnostnikov.

V sodelovanju s časopisno hišo Dnevnik.